Od ateistične znanosti do misticizma in končno do semena in kalčka ljubezni...
Vero v fiziko in znanost sem popolnoma izgubil. Sistem idej, na katerih sloni sodobna znanost je izredno nevaren, zavajajoč in škodljiv. Svojo izobrazbo sem zavrgel - a vseeno mi je kasneje prišla prav. Če ne bi doštudiral fizike, bi se vedno spraševal: "Kaj pa, če ima znanost prav?" Sedaj vem, da nima in to lahko točno pokažem. Nato sem se postopoma obrnil k izvoru znanosti, k misticizmu. Po službi sem praktično ves svoj preostali čas namenil prakticiranju in študiranju in potem... ko sem mislil, da je to tisto, kar sem iskal - sem tudi v njem odkril velikansko laž. Edina stvar, na katero sem se lahko zanesel, je bilo Sveto pismo, ki sem se mu med prakticiranjem misticizma sam pri sebi, a na glas, odpovedal. In tako se nisem mogel ukvarjati s fiziko, tehniko, zdravljenjem... vse to sem zavrgel. Kaj naj počnem? Nekaj v zvezi z ljudmi, a kaj? V šolo za medicinskega tehnika nisem želel iti, saj ne verjamem v zdravljenje s sodobnimi zdravili... Edino delo in poklic bolničarja/negovalca je prišel v poštev. In sem šel po končani fakulteti in dobro plačani službi v šolo za bolničarja/negovalca. Čudovita izkušnja!
Večinoma sem imel opravka z dementnimi "oskrbovanci" - takšno je uradno poimenovanje. Jaz sem jih imel in jih imam za ljudi. Vse sem spoštoval in z vsakim sem razvijal oseben odnos. Vsakemu sem se prilagodil. Včasih sem se zalotil, kako se pogovarjam s kakšnim oskrbovancem ali oskrbovanko. Še meni se ni zdelo lepo - kaj, če bi me kdo slišal? Zagotovo bi si mislil svoje. A dejstvo je, da sem imel vsakega rad in še jih imam. In do vsakega sem se obnašal tako, da sem ga vzpodbujal, ga nasmejal, spravil v dobro voljo, mu dal vedeti, da mi je mar zanj - po svojih najboljših močeh. In ker so ljudje to začutili, sem jim lahko rekel marsikaj, kar bi mi drugače zamerili (tisti, ki niso bili dementni).
Bolj ko je bila oseba hudobna, bolj sem bil odločen, da ji ne bom rekel žal besede. Zakaj ne? Ker bi ji s tem dal opravičilo za zlobo. Zloba se hrani z zlobo. Moja naloga je bila samo požirati vse žaljivke, ki so letele name... V bistvu jih nisem požiral jaz, ampak je vse pojedla moja vera v ljubezen :) Naj se zgodi karkoli, na zlo ne bom odgovarjal z zlom. In tako vidiš, da mine en dan, dva dni, en teden in nekateri ljudje se začnejo spreminjati. Pri nekaterih mine mesec... Ali pride do spremembe ali ne - moje delo ni, da si postavljam taka vprašanja. Moje delo je samo ceniti in spoštovati človeka. In tako ti ljudje začnejo zaupati, zloba se poslovi, strahu ni več. Da, nekateri so tudi prestrašeni... Vem, kaj je zloba - včasih je vladala tudi mojemu srcu. Večkrat je bilo povsem poteptano in potem postane mrtvo, ljubezen pa ga oživi :) Da, praksa in pripravništvo sta čudovito obogatili moje življenje. Delo bi opravljal vsaj še pol leta - a dokler država plačuje pripravništva, zaposlovanje bolničarjev delodajalcem ni v interesu.
Ok, vera v moč ljubezni mi je izredno zrastla, a bolelo me je, ker ljudem nisem mogel dati še več. Ljudem ne moreš kar začeti govoriti o Bogu in o ljubezni, še posebno težko se je o Bogu in ljubezni pogovarjati z "vernimi" ljudmi. Ljudje tolerirajo marsikaj, a če bi me kdo zalotil, da govorim o Bogu - joj, to bi bil najhujši prekršek. Kaj naj storim? Moja vera v ljubezen je resda preobrazila do neke mere marsikoga, a bolj kot njih, je poživila mene. Oni pa so potrebovali še dodatno spodbudo, spodbudo, ki jim je takrat nisem mogel dati. In tako sem se lotil pisanja prve knjige, ki je bila dobro sprejeta. Ko sem jo napisal v juliju 2012 nisem vedel za koliko promilov sem si zmanjšal verjetnost, da bom dočakal mesec avgust ali september. Napisal sem namreč takšne stvari, da sem pričakoval, da me bodo ubili. Ali je verjetnost, da me ubijejo 50% ali 0.0001%? Nisem mogel oceniti. No, zaenkrat sem še živ.
Da, tako kot ti tudi jaz nisem verjel besedam, ki jih je izrekel Jezus: Če te kdo udari po enem licu, mu nastavi še drugega.
Bil sem blagoslovljen, da sem v življenju videl, da je to edini način s katerim lahko zasejemo ljubezen in mir v ljudeh... Dokler v tebi ni ljubezni, tega niti ne poskušaj - fino jih boš dobil po obeh licih - a ko bo v tebi ljubezen začela rasti...
